PORUŠIMO BARIKADE KVAZI DEMOKRACIJE
ZA KATERO SE SKRIVA SLOVENSKA POLITIČNA ELITA
V nas, državljanih Republike Slovenije narašča nezadovoljstvo, ki se spreminja v bes.
Sprašujemo se: V kakšni državni ureditvi živimo?
V zvezi s tem se sprašujemo o tem:
Ali je v Sloveniji parlamentarna demokracija, v kateri vladajo tri med seboj soodvisne veje oblasti?
Ali je Slovenija država z ureditvijo po načelih ustavne demokracije v kateri vladajo zakoni in ustava?
Ali je v Sloveniji ljudska demokracija, v kateri ključne odločitve sprejema ljudstvo prek referenduma, v trenutkih ko ljudstvo ne izvršuje oblasti pa vlada, parlament in sodstvo opravljajo samo tekoče posle?
Ali so judikati ustavnega sodišča zavezujoči ali pa gre za listine, ki predstavljajo vljudno in v zapletenem jeziku napisano priporočilo poslancem in poslankam državnega zbora? Ali so torej judikati ustavnega sodišča milni mehurčki, ki jih smejo ob parlamentarnem glasovanju razbliniti z glasovi poslanske skupine največje koalicijske stranke?
Ali je uresničitev poziva računskega sodišča, naj predsednik vlade odstavi člana vladnega kabineta, odvisna od političnega vpliva posameznega ministra? Ali je torej stališče državnih revizorjev zavezujoče, ko gre za Karla Erjavca in nezavezujoče, ko gre za Francija Križaniča?
Ali si lahko prvi mož opozicije privošči stališče in ravnanje, da sodišču enostavno ne priznava in ne poravnava dosojene kazni?
Vladna kriza je obroben pojav. Kriza s katero smo soočeni, presega delitve na vladajočo koalicijo in opozicijo. Je bistveno globlja od situacije, ki jo lahko reši bolj ali manj rutinska menjava vladne garniture.
Površinsko loščenje je nesmiselno, če ni konsenza o temeljnih vprašanjih. Poiščimo ga. Nov konsenz naj nosi ime nova Ustava resetirane Slovenije z novo politično elito.
Vračanje Slovenije na neko točko v preteklosti, ko so se na zgodovinskem prelomu osamosvojitve Slovenije, politične in ekonomske razmere zrušile in začele svojo pot na novo, zahteva predvsem miselno in konceptualno nov začetek, ki pa mora biti popolnoma drugačen od tistega, ki nas je pripeljal v današnje stanje nemoči, anarhije, brezvladja in brezperspektivnosti. Brez tega bomo prišli samo še do restavriranja, kar je nekoč že obstajalo in smo z enotnim uporom podrli.
Destruktivni razvoj, ki nas je pripeljal v današnje stanje so vodili ljudje, skupine, ki so se povezale za uresničevanje svojih interesov, skladno s svojimi prejšnjimi ali sodobnim i povezavami. To je bilo preigravanje pri tvorbi najbolj učinkovite koalicije zunaj ideološke politike, ki je postala zmagovalec tranzicije pri načrtnem prisvajanju „družbenega“ premoženja. Kupce družbenega premoženja so začeli ustvarjati v okviru menedžerskega prevzemanja podjetij. Ta pristop se je lahko uspešno izvajal le ob izdatni finančni podpori državnih bank in ob nespoštovanju veljavne pravne regulative. Za oboje je poskrbela država, to njeno ravnanje pa je pospešilo splošno erozijo spoštovanja etičnih in pravnih norm, kar se najbolj očitno odraža v močnem razmahu korupcije. Za to početje, ki ima gospodarskemu cunamiju podobne posledice, je daleč najbolj odgovorna politika.
Moč so dobili ljudje, ki niso postavili kot kriterij mogočno Slovenijo 2010, ki niso imeli za cilj bogatenje države in ljudstva v obliki visokega BDP, ampak svoje partikularne interese. Rešiti pa bi morali industrijo kot največji gospodarski imperativ ter njene visoko izobražene in kvalificirane kadre kot prihodnjo podlago za konkurenčnost države. Tako kot so deset let kasneje zapisali vodje EU v lizbonsko strategijo: visokokonkurenčno evropsko industrijo, da bo dohitela ZDA. V svoji slepoti ali zlobi pa so ljudje z močjo v Sloveniji napravili prav nasprotno. Danes spoznavamo, da je bil to naš največji škandal.
Današnja industrija ni senca predosamosvojitvene, ne organizacijsko in ne kadrovsko. Zelo pomemben vir državnega proračuna nam je uspelo umoriti.
Pisci Vizij niso bili nikoli v industriji. Ne vedo kako sprožiti razvoj finalnih izdelkov, ne podpoddobaviteljev nezahtevnih komponent za finaliste multinacionalke. Imamo menedžment, ki ne vidi dalj od jutri, ker ne zna videti sveta in je slep, ker ne pozna tehnologije. So še slabši od volonterjev. Kar velja za 90 odstotkov podjetij. Samo slaba desetina prodira naprej koot buldožer in se bori s kratkovidno vlado za takšne razmere, kot so jih deležni njihovi konkurenti čez mejo. V svojem razočaranju se nameravajo seliti čez mejo, kjer je oblast bolj razumevajoča in manj izkoriščevalska. Vizije molčijo o tej sramoti. Molčijo tudi glede predimenzionirane raziskovalne skupnosti, ki je od osamosvojitve v jaslih države, ni pa z ničemer vplivala na to razpadlo industrijo.
Vsakemu povprečnemu Slovencu je jasno, da so vse javne službe in vse institucije, tako finančne, politične, menedžerske in cerkvene, odpovedale na vsej črti, ker so jih ljudje moči vsa leta v tem smislu oblikovali: nemočne, invalidne, nenevarne. Večina ekonomistov ni pravočasno svarila, pravniki niso klicali na okope reda in prava, politiki niso imeli pred očmi celovite Slovenije prihodnosti.
Na grozo vseh nas še zdaleč nismo na dnu. Največja podjetja in banke se rušijo. Zadolževanje se nadaljuje. Krivci so vseh barv. Vsak je videl samo vsak sebe.
Pred nami so dnevi odločitev in soočanja s trpko resnico. Moramo se spremeniti kot družba, predvsem pa opustiti preživete prakse, stranpoti in zablode politike.
V dani situaciji sta pred Slovenijo samo še naslednji dve preizkušnji. Prva je ta, da Slovenija dobi novo politično elito. Druga pa je ta, da Slovenija potrebuje predčasne volitve. Obe sta mamljivi a težko uresničljivi. Naivno pa bi bilo pričakovati, da bo stara politična elita vseh političnih polov kar tako in veselo pozdravila nove strokovne in poštene ljudi in jim prepustila svoja mesta.
Prihodnost pa ni nič kaj obetavna, ker politična blokada ne povzroča več le apatijo ampak se ta preveša že v paniko. Zaradi panike pa je situacija videti še slabša kot je v resnici.. Sočasno pa stvarnost postaja slabša tudi zaradi panike. In to je lahko največji problem Slovenije. Kaže, da bomo zaradi splošne družbene panike zamudili kar nekaj priložnosti in zapeljali državo v brezno.
Če bomo resetirali Slovenijo na uborna, brezzoba, invalidna stališča, bomo ponovili vse strahotne napake po osamosvojitvi in ostali bomo še naprej postkomunistična država med sorodno druščino siromašnih, nezrelih in totalno zavoženih gospodarstev.
Ljudje so siti tega: hočejo dobro službo in dobro plačo.
Slovenija čaka nove voditelje.
Neobremenjene z grehi preteklosti, ki bodo sposobni spopada s kartelsko, monopolsko, mafijsko, izkoriščevalsko, nemoralno Slovenijo in bodo premagali krč, ki je zgrabil našo politično elito. Voditelji resetirane Slovenije bi lahko bili mlada, prodorna skupina, ki je obetavna in sposobna to izvesti. V tej skupini morajo biti ljudje, ki znajo biti dialoški, so se dokazali kot samotni jezdeci, ki izstopajo s svojimi sodbami brez ozira na splošno udobno čredno mnenje ali delujejo kot dinamit pri rušenju tabujev, ki se zavedajo pomena in moči enotnosti.
Vsaka revolucija se začne pri negiranju preteklosti, pri izrinjanju dosedanje iztrošene in kompromitirane elite, ki si je umazala roke. Kajti star rek pravi: če ne odstraniš stare navlake, na očiščeni prostor ni mogoče postaviti nekaj novega.
by.kraljtiger
